Iz slapa misli
pršijo skozi dlani
besede na žejen papir.

Človeška roka
poraja skrivnostnega otroka -
deklica je.

Še v plenicah
zbeži iz zibke
poškrobljene vsakdanjosti.

Po strugi verzov
skaklja v svoji
brezbrižni lepoti.

Odrašča v prebrisano
ljubico, zrači postelje
za lunine potnike.

Nikoli zbita gospodinja,
ne prepirljiva tetka
ne stara mama.

Zavita v rolado
besedja je pena
z nedoumljivim okusom.

Ida Semenič- adisa