Ko pomislim na te,

sem najsrečnejši človek na svetu.

Pa kaj na svetu,

v celem vesolju,

in če je še kaj širše,

ni srečnejšega od mene.

Ko te vidim, 

ostanem brez besed.

Le jata prekrasnih metuljev,

se naseli vame.

A ko te ni,

odletijo metulji nazaj,

na prečudovite,

pomladne travnike.

In ko te ni,

Oh, ko te ni.

Ker ti si namreč kot luna.

Najlepša.

Najsvetlejša.

A meni nedosegljiva.

Ampak jaz čakam,

a nikoli ne bom dočakal,

da bi ti ljubila mene.

Da bi ljubila me tako,

kot sonce ljubi luno,

ki je nikoli ne vidi,

a vseeno ljubi.

Tako kot morje jubi jutranje nebo,

ki je v oblake zakrito,

in ga ne more poljubiti močno.

A problem je,

da jaz tebe ljubim bolj.

Zato pa trpim bolj.

Jure Krajnc