Vem, kako je, ko si sebi prepuščen.

Vem, kako je, ko si izgubljen.

Ko družini iz katero si rojen,

jasnen ni bil njen namen.

Ni ljubezni sploh prejela,

da bi vedela, kaj ni imela

in zato je vse življenje hrepenela.

To iz roda v rod se vleče,

človek sploh ne ve, kako ga peče, 

ko ne najde v sebi sreče.

Druge vse o tem sprašuje,

se žrtvuje, moleduje,

joka, stoka, obupuje.

Ker nikoli ni pokazal mu nihče, 

kako ljubezen, vzgoja se začne,

kako je biti srečen, ljubljen,

tudi sam ne najde zdaj ta raj obljubljen.

Le zamere skoz življenje vleče,

ker njegovo je srce preveč žareče.

Ko se trudi, da bi drugi mu predali,

kar njegovi starši niso znali.

Potlej za drobtinice pozornosti ljudi,

se naveže nanje, da boli. 

Ker duši ljudi njegova vnema,

se umaknejo od njega brez problema.

On ostane sam brez vsega,

v njem ostane le še zmeda.

Se sprašuje, kaj se je zgodilo?

Ali vreden ni, da bi se ga ljubilo,

da vsaj eno se srce za njega potrudilo.

Dokler ne odkrije vse resnice.

Res božanske prav za vse pravice.

Edini, ki lahko mu je predan,

ki ga ljubil bo vsak dan,

je le on, sam sebi vdan.

Ko poišče v sebi zdaj otroka,

vodi ga njegova ljubezniva roka,

Kot bi slišal glas preroka: 

"Objemi ga in potolaži,

ljubezen svojo mu pokaži."

Ko otrok je v njem sprejel,

da je ljubljen, končno doumel.

Svoje je srce zacelil,

nič več stokal in se cmeril.

Vedel je, da vreden je življenja,

ne objokovanja sebe in trplenja.

Zdaj opustil vsa je hrepenenja,

saj je našel v sebi sreče prebujenja.

Ko odpustil je zamere in okvire,

ker so v njem gradile le ovire,

ki so črpale mu energijo,

za življenje ljubeznivo.

Zdaj spoznal je, da nihče ni kriv,

če ni zmogel, da bi se učil.

Zato zdaj on predaja sebi:

"Vsa ljubezen zate, je le v tebi!"

olgasem