Spomni se nežnih besed

ki sem ti jih govorila

spomni se prvih korakov

ki si jih ob meni drobila

Roke so tvoje objemale me

najlepšo sem pesem tebi zapela

ko gledala sem v tvoje modre oči

se velika je sreča med nami začela

Pa bile so tudi še neke oči

ki sem jih rada imela

so spremljale našo pot

da polja so vsa zacvetela

Bile so pomladi polne cvetic

in ptice so k nam priletele

nič ni odgnalo srečo našo

vsak dan so pesmi nam pele

Skrivala si se v naročju mojem

ker tvoje srce je spoznalo

prišlo bo deževje in divji veter

in rano nam kruto zadalo

Kmalu jokale so tvoje oči

ko temno noč so spoznale

želela si meni pokloniti dneve

da moje roke ga ne bi iskale

Njega

 ki kriv nesreče je naše

čeprav smo mu žarke sončne poslali

strupeno postalo je njegovo srce

in nismo se več prepoznali

Odšel je od nas

 izbral drugo pot

in oči so mu temne postale

a vsak dan je klical naše ime

pa stopinje ga naše niso iskale

Zato je ostal osamljen na cesti

ki tekla je skozi polja dehteča

srce je njegovo bridko jokalo

ker v srcu njegovem zamrla je sreča

Milena