Še zadnji je bil ta zeleni list
Na stari brezi, ki mirno je stala
Nad dolgim grobiščem
Ki bil je perunova zmaga.
Takrat je zakričal.
Zakričal je močno
Da se je vso cesarstvo veselilo
Saj vojne je konec bilo.
Perun vesel osedlav je kljuse.
On in oproda sta se srečna podala,
Po poljih krvavih,
Po ostankih človeških.
On se smejal je,
Saj se mu slava obeta.

Prišel Perun končno je na dvor,
Je cesarja pozdravil.
Predenj pokleknil.
Poljubil roko.
On ga objel je,
Ker mu je prinesel zemljo.
Cesar pripravil gostijo je ogromno.
Peruna ob sebi posedel.
Bližje ga dal je kot svojega sina.
Bližje kot žena njegova.
Bližje kot najbolj predani mu sluga.
Tam zdaj bil je sedež peruna.

So jedli in pili osemnajst dni.
Pa spali so od tega skupaj le tri.
So plesali so peli,
Da so turki ne spali.
A končalo se slavje in perun že odhaja.
Prišel je na vas, kjer stal mu je dvor,
Tam ga čakala je žena njegova.
Prelepa Milena ga je vesela objela,
In ni ga spustila,
Do petega dneva.

Na dvoru perun dočakal je pismo,
Da bliža se princ.
Cesarja sin,
Filbert, ki klican bil je ledeni.
V boju nikoli poražen.
Brez praske klal je,
Turke, pogane če treba, tudi slovane,
Klal je celo svoje brate germane.
Slavila ga je cesarija vsa,
Bala pa Zemlja, do koder glas sega.

Prišel je Filbert kmalu z oprodo,
Privezal mogočnega konja,
In vstopil v dvor,
Pozdravit peruna.
Ta ga pričakal je na dvoru z gostijo.
Pripravil mu dramske je igre,
In plese in petje,
Vse do marčeve ide.
A Filbert ni nosil veselih novic.
Zdaj zahodni branit ga zid,
V cesarjevem imenu,
Se perun mora borit.

Končan zanj nov bil je meč.
Trden, kot gora tri glava.
Svetleč, kot sončeva zarja.
Bodeč, kot zobovje je leva.
In mogočen ter vreden,
Lastnikovega imena.
Osedlal perun nato svojega je konja,
Prijel je za meč,
Poljubil je ženo,
In odjezdil proti je padlemu soncu.

Je jezdil po deželi, brez da bi vedel,
Da koljejo turki njegove brate, sosede.
Da Stojmeru, bratu njegovemu so hišo požgali,
Vzeli otroke in jim mati pokopali.
Stojmer pa bežal je in jezdil na vzhod,
Ko končno mu brat,
Sekal je pot.
Mu reče naj pomaga,
Da bodo turki vso vas mu požgali,
In kaj kmalu v mesto vpadli,
In zahodni del po turško imenovali.

Perun je jezdil z vojsko naprej.
V čast kraljestva,
Da z tisočero pehoto,
In jestecev, ki število jih je stoto,
Porazil bo turško armado,
In rešil bo zemljo predrago.
Da ne bo sovražtvo,
Je razjedlo v puščavo.

Na dvoru pa zdaj filbert ostal je,
In Perunovo ženo za svojo imenoval je.
Jo k sebi je silil,
A Milena je bežala,
Saj njeno srce,
Je bilo Perunovo ime.
A Filbert ji dvoril je vsake noči,
Peruna pa pre dolgo že ni.
Po trinajsti luni,
Ki je soncu podobna,
Milena Filberta vzame,
In princesa postane.

Bila je na dvoru cesarskem gostija.
Svadba je trajala petnajst noči.
So peli in pili,
Plesali in se veselili.
Od tega cesar veselil se ni,
Saj peruna imel,
Za lastno je kri.
In bal se je jeze,
ki temu sledi.

Perun na zidu pobijal je turke.
Spal že ni trinajst noči,
Je meč vihtel jih dvakrat toliko.
Struge je reke prebarval rdeče.
Da zemlja se ni krvi napojila,
Da rodna ostane,
Da bo vselej mila.
Premagani bili so tam vsi.
Cesarstvu ostali so redko kateri,
Med njimi pa stal je Perun,
V naročju krvav,
Je pod brezo klečal,
Saj tam je sedaj,
Stojmer ležal.

Turki so končno zbežali.
Perun je še zadnjič zakričal glasno,
Da spet je cesarstv ohranilo zemljo.
Se k cesarju vrnil je na dvor.
Tedaj končalo se vso je veselje.
Ko perun prikoraka,
Cesarju poklekne.
Ta ga objame,
In se mu v solzah zahvali.
A solze tekle niso zaradi zmage.
Tekle so zaradi resnice neznane.

Mu cesar povedal je,
zakaj kriči in joče.
Saj filbert sedaj na perunovem dvoru živi.
Z ženo in sinom mirno tam spi,
Na kar ga močan krik prebudi.
Mu tolče po vratih,
da cel dvor zbudi.
Nakar filbert prikoraka,
In se perunu nasmeji.
Ta ga obtoži vsega,
kar bogu je znanega
In že pred sodiščem stojijo vsi.
Perun, ki si žene in dvora nazaj želi,
Filbert, ki po njej hrepeni,
In Milena, ki milo molči.

Sodili mesec so dni,
In v sodni dvorani,
mir se želi,
A kaj ko sodbe izrekel še nihče ni.
Sodniki so trije okrutni možje.
Nihče ne ve, kaj kdo si želi.
Zato zdaj jim sodil je cesar,
Ki tako govori:
"Za ženo bo tekla kri.
Naj bo od Filberta,
Ki mu po zmagi prestol sledi,
In žena njegova boš za vedno Milena.
Za peruna, ki slavo mi nosi,
Že desetletja tri,
Pa ker ni moj sin,
Pred bojem še ena naloga sledi.
Premagaj Balina, ki ga kličejo Okrutni.
Slovana, ki križa sprejel ni
In pepel njegov mi prinesi.
Če premagaš Balina,
Lahko boriš se za ženo in prestol,
Ter zavladaš deželo,
Če Filbert skrvavi."

Odšel je vse, do ozemlja poganov.
Sedaj sam, na črnem konju,
Je prejezdil deželo slovanov.
Naposled prišel do vladarjeve je hiše,
Kjer na kamnu knežjem sedel je Balin.
Okruten vladar,
Slovanskih korenin.
Pozove ga perun, da svoj meč zavihti,
In naj sekata dokler, nekomu ne steče vsa kri.
Balin se vstane in zarjovi,
Na kar sprejme bitko, do zadnje kaplje krvi.
Borita se brez milosti.
Oba imata že krvave dlani,
In bitka traja vsaj dve noči.
Mahata z meči.
Vse se iskri,
Na kar balin že ne močen,
za življenje ihti.
Se plazi do kamna ,
Po milosti hrepeni,
Perun pa mu v solzah,
Odvzame skrbi.

Nato sledil svečan je pogreb,
Kjer zbranih bilo je tisočine solza,
Saj umrl jim je knez,
Ki ga je slava bila.
Bila je sedaj to zemlja cesarja.
Nastala so cerkvena tam vrata,
Nakar cesar je dočakal,
Pepel okrutnega, slovanskega vladarja.

To bila cesarju je zmaga,
Perun pa dočakal je pravega sovraga.
Filbert ledeni je brusil svoj meč,
Ko prišel perun je z ognjem v očeh.
Po ženo svojo, po posest svojo,
Po prestol vladarja,
In po naziv cesarja.
Zbrali so se pod brezo vsi,
Cesar, Milena, viteza nepremagljiva,
Ljudstvo in oproda,
Ko se začela je borba.

Bila sta na konjih.
En mogočnejši od drugega.
En bolj hraber od drugega.
Nepremagljiva.
S sulicami v rokah.
Zdaj sta divjala,
V bitko krvavo,
V bitko v pozabo,

Zadel v začetku ni nihče.
Nato filbert zadal, blag je udarec.
Perun že močneje je udaril.
Mu filbert s sulico uho je presekal.
Perun mu konja je ranil.
S sulico filbert mu konja pogubil.
Oba z meči sta druk k drugemu stekla.
Kri obema je tekla.
So iskre letele.
Mu filbert je roko odsekal,
ga spravil na tla.
Mu perun zarinil je meč v koleno.
Oba sta plazila,
Se Po zemlji rdeči,
Nakar perun mu udarec,
Zadel je boleči.
porazil bi ga,
Če bi mu ne puščica Predrla srca.
Je iz publike prišla.
Iz sedeža mileninega,
Ki je ljubila novega moža.

Perun obležal je na tleh.
Iztekla iz njega še zadnja je kaplja krvi.
Nato pokopan bil je svečano
Pod vitežkim imenom
Pod brezo krvavo
Nov cesar bil je filbert ledeni
Z ženo na sosednjem prestolu
Sta vladal skupaj do sovražnikov grobo
In prinesel cesarstvu zlato je dobo
Spominjal se je svojega pajdaša in sovraga
Saj bil borec je hrabrega značaja
In ravnal je razumno od začetka do kraja
Ko bil položen Pod staro je brezo
Ležal Zraven brata saj živela sta hrabro

Na ozemlje ponovno prišli so upori.
Napadali so cesarstvo bogato.
Požigali mesta in vasi.
Klali vse kar bilo jim je na poti,
In ni bilo heroja,
Ki bi premagal jih v borbi.
Edin mogočen bil je cesar,
Ki heroja je pokončal,
Kateri turke nekoč je pregnal

Filbert se za cesarstvo je zbal.
Pošiljal v vojno je vse,
Vojake in vaščane,
Na prvo je linijo dal podložne slovane.
Na dvor prihajali več niso heroji,
Ampak vozovi trupel,
Ki so čakali pred grobovi.
Ljudstvo se uprlo je sili cesarski.
Bežali so pred vojno sovražko,
In nihče več želel si ni zmage.
Naj turki požgejo,
Cesarjeve grade.

Začeli so se upori slovanski.
Nad dvore deželne so se vsuli tlačani
Z vilami, baklami,
Krampi, sekirami,
So plemiče z deželnih prestolov pregnali,
So jim listine požgali,
In svobodne dežele slovanske priznali
Tam glavni je Ratimer postal,
Ki kmetom je vladal pravično.
Bil je pameten in ni razmišljal krivično.

Filbert nato le je spoznal,
Da odvisno vse je od cesarja.
Zbral je stotero ljudi,
Ki so življenje mu zaupali.
Z njimi šel je nad turke.
Svojo sablo vihtel in ozemlje reševal je.
Ljudstvo cesarstva spet je verjelo,
Da filbert ledeni bo rešil deželo,
In končno prišel je do mesta požganega.
Ga je osvobodil,
In cesarsko nadvlado oznanil.
Ga rešil je turkov.
Posadil zastavo,
Na stolp, ki ohranjal,
Je cesarstva postavo.
Naprej se pognal z desetero je mož,
Širit ponovno ozemlja cesarstva.
Nakar prišel je do meje zahoda.
Nad turke se spravil je brez same miline.
Je sekal, je rezal,
da stekla še zadnja je kaplja krvi,
In končno se vrnil na prestol cesarski..

Ni trajala dolgo vesela gostija.
Plesanje in petje,
Je kmalu zastalo,
Ko prinesel je pismo,
Oproda nestrpno.
Pismo je nosil iz juga.
Tri dni je jezdil brez prestanka.
Po dežju.
Po sončni vročini.
Brez spanca,
S pismom v roki,
Da cesarju pove,
Kaj prihaja nasproti.

Pismo je ratimer pisal cesarju,
Da naj odmakne svoje možje,
Saj vojska slovanska,
Krepi svoje ime.
Imajo ogromno boja želnih moža in žena,
In dovol tiranije,
Cesarskega sveta.
Da prihaja na dvor sprejeti kupčijo,
In naj pripravi predloge,
Da v miru zaživijo.

Cesar svojo gostijo je končal,
Na dvor povabil je najpametnejše,
Najhrabrejše in najmočnejše.
So sprejeli predloge le tri,
Na kar pred prestol ratimer prihiti.
S sabo imel je le svoja sinova.
Se vsedel za mizo,
In Ne pozdravil cesarja.
Takoj je predloge zahteval,
Ali pa vojska prodre v ozemlje cesarja.

Predlagal mu filbert,
je zavezništvo in mir.
Zavrnil je predlog,
in predlagal nemir.
Predlagal je podporo,
na širitev proti vzhodu.
Zajel kozarec je vina,
in odšel proti izhodu.
Predlagal mu je bogastvo,
in ženo za sina.
Odšel je iz dvora,
kar pomenilo konec je mira.

Po osmih dneh prišle so novice .
Ratimer zajel južni je zid.
Pobil je vse cesarjeve sledilce.
se širil proti severu je hitro,
Da zavzame cesarstvo,
In reši kulturo slovansko.

Filbert osedlal s sinom je konja.
Vilfrem krvavi mu dal je naziv.
Prvič poslal ga v vojno je bil.
Mu perunov dal je meč,
In vitez ga imenoval,
Ter hitro naprej je s sinom dirjal.
Oba sta borila se hrabro.
Pobila sta slovanov preveč.
Vsak po tisoč si je žrtev prištel.
Po petdeset ran vsak je prejel.
Vilfrem usodno prejel je od Sejana.
Sina slovanskega poglavarja.
Slednjega cesar ubil je sam.

V solzah oba sta vladarja,
Sinova krvavaz
V naročju držala.
Zaklela pred bogom drug sta drugega,
In se nato v krvavo borbo predala.
Borila sta se brez prestanka.
Krvavela sta brez prestanka.
Jokala sta brez prestanka.
Mu ledeni je filbert odrezal uho.
Mu rotimer izstaknil je levo oko.
Nato napičil na sulico je kmetov vladarja.
Zavpil, da vsi slovani so zbežali,
Tisti, ki jih niso,
Cesarjevi zabodli,
In vse tlačane,
Ki bili so zemlje lačni,
vtopli, Na pod reke krvave.

Na dvor prišla je novica,
Bila je polna solz cesarica,
Saj se v bitki,
Končala je sinova krivica.
Pokopal ga cesar je pod brezo.
Tam kjer mesto hrabrih je bojnikov.
Tam leži sin njegov,
In mirno spi,
To kralico umori.

Ratimirja je cesar dal požgati,
Isto sina njegovega in njegovo mati.
Jih posipal je po zemlji slovanski,
Da umrli so za to,
Za kar jim tekla je kri,
In solz sto.
Jaroslava, sina Ratimirjevega,
Je cesar vzel in imenoval za princa.
Šel je z njim na dvor cesarski,
Kjer je videl da Milena,
Žena njegova,
Ljubezen večna,
Je zdaj le krasotisa speča.

Preživel cesar zadne je dni na prestolu.
V deželi vladal je mir.
Uril princa je za cesarja,
Za pravičnega vladarja.
In ko sam je bil,
Je jokal in se smejal,
Se spominjal vseh teh dni.
Vseh dogodivščin in težav.
Vsake sreče,
In vsake solze.
Vsakega svojega boja.
Spominjal se je svojega sina.
Spominjal se je Milene.
Spominjal se slehernega je,
Sovražnika in pajdaša,
Pogana in kristjana,
Turka in germana,
Vsakega slovana,
Ki umrl v njegovem je naročju.
se še zadnič je pokesal,
solze potočil
Upal, da mu bog oprosti,
Dokler ne zaspi.

Cesar nov postal je jaroslav.
Vladal prijazno je in razumno,
Kot njegov slovanski oče.
Boril se je hrabro in pogumno,
Kakor cesarski njegov mentor.
Vsi so zanj bili enaki.
Združil pogane je in kristjane.
Združil germane je in slovane.
Končal vse je turške vpade.
Se vedno učil.
Se hrabro boril.
Širil ozemlje cesarstva.
Vse do koder je Zemlja bogastva.
Imel je prijateljev mnogo.
Sovražnike poteptal s trdo je nogo.
Jaroslav modri,
So klicali ga.
Ta, kot mestu služil tudi je vasi,
In vsi so cesarja mogočnega slavili.

Epilog o cesarski
Naposled je cesar poiskal to zgodbo.
Jo iskal je leta po širni deželi.
povprašal vse je znance.
Vse ki poznali so silnost Filberta.
Vse ki so bali se imena cesarja.
Vse ki bili pod oblastjo so ledeno.
Vsi so mu delček zgodbe podali.
Kako filbert spoznal je silnega Peruna,
Kateri širil je ozemlje cesarstva.
Kateri turke je silno premagal.
Kateri kneza, okrutnega Balina,
sam je porazil,
In cesarju naredil je silni dvoboj.
Vendar ga filbert porazi,
s Mileno njegovo,
Ki ljubezni imela sta mnogo.
In o filbertovih podvigih nad turki,
Kako jih je skoraj da sam,
pregnal iz dežele je cesarske.
Kako rešil je meščane in vaščane.
Kako nato odšel je nad slovane.
Spoznal Jaroslav je o svojem očetu.
Kako krut bil je ratimer cesarju,
Da lahko rešili vse bi skrbi,
Brez ene same kaplje krvi.
Spoznal o filbertovem je sinu,
Ki tako mlad, Ga ubil je Jaroslavov brat
Ves vshičen,
je prebiral,
Kjer mu oče je umiral,
Kjer vladar je vladarja ubil.
In o filbertovih zadnjih dneh,
Ki jih je v žalosti, solzeh,
In strahu, sam ter brez besed.
Pretrpel in zapustil kruti svet.

Zgodbo je hitro zapisal,
In jo nato pripovedoval.
Pripovedoval jo je vsem.
Svoji ženi in otrokom,
Svojim prijateljem in vnukom.
Vsi ljudje, ki so ga poznali,
So to zgodbo, do dna prebrali.

Še zadnjič si je cesar,
zgodbo prebral,
Dokler vselej ni zaspal.
Njegova zgodba,
In zgodba vse cesarske krvi,
In dogodivščin ter težav,
Solz sramu,
In krikov zmage,
Smeha, veselja in slave.
Vsega slabega,
In vsega kar bilo je dobrega,
Naj ostane na veke dni,
Dokler zadnji človek še stoji.

Jure Krajnc