Če pogledam smisel te tragedije, težko sestavim svet,
toliko očitnih napak, toliko bolečine, ne začutim spet,
začel sem iskati načine, da pridem do plime solz prek besed,
iskati odprtine, da iz te mrtve nižine se lahko dvigne poet,
a nisem imel besede pri tem, kar me zasidralo je v sliko,
nekdo drug je povzročil, vso to nemarno razliko,
ki me je stala petintrideset let.

Še vedno ne čutim, še vedno se skrivam, še vedno ne dovolim,
iščem načine, iščem izgovore, iščem opravičila, da ne znorim,
čeprav vem, da moram spustiti te bolečine, se soočiti z njim,
z njo, s svetom, s sabo, s preteklostjo zaklenjenih bolečin,
ker drugače minilo bo leto in zopet ga vrgel bom stran,
časa sebi tako ali tako premalo dam in sam sebi v bran,
škodim več, kot priznati si znam.

Naredil sem deset korakov naprej, in pet nazaj, in tri nazaj,
ostane jih le malo, da se vrnem, kjer sem bil tedaj,
kljub vsem novim znanjem in izkušnjam, izgubljam spet tla,
kljub vsemu napredku, podajam se v nemilost brez solza,
ali je res lažje trpeti in se zavedati tega,
kot k novem stremeti, a ne vedeti, kam sega,
Pizda, fak, a se res ne moreš počutit varen?
V novem!

Roko