Jutro je zanj bilo zopet boleče

očka kričal je

in mama jokala

prosil boga je

z vsem srcem goreče

da bi se enkrat nesreča končala

A komaj je vstal

in na mizo pogledal

bila je prazna brez ene drobtine

a vedeti ni mogel

da dočakal bo dan

ko vse hudo in kruto za zmeraj izgine

Odel se v raztrgan je plašč

 in krenil v šolo

ob potoku deročem

sredi ledene zime

od solz na obrazu pekočem

V šoli so vsi se smejali na glas

njegovi ponošeni stari obleki

niso videli premrzlih nog

ko hodil je sredi zime

ob mrzli ledeni reki

Nihče ni videl njegovega srca

ki je po tihem jokalo

sram ga bilo je svojih oblek

ponošenih čevljev

in svoje podobe

da mu srce je skoraj zastalo

Nihče mu ni ponudil roke

nihče ni čutil njegovega gorja

samo smeh odmeval je

in zaničevanje

da takšen capin do šole caplja

Ko je odhajal po mrazu domov

po stezi

ki vila se je med gozdovi

so ga pozdravljale veje dreves

sivo nebo

od daleč pa se bleščali snežni vrhovi

Tako se dogajalo je vsaki dan

lačen odhajal je v šolo

zasmehovan

brez prijateljev

od drugih otrok zaničevan

Njegove prijateljice so knjige bile

jih zvesto je nosil v raztrgani torbi

požiral besede in ljubil jih je

čeprav so mu starši zabranili vse

Podnevi je delal za starša oba

ponoči si znanje je naskrivaj  pridobival

da v šoli deležen bil  je pohvale

in lepe ocene so se bleščale

Vse te pohvale

so voljo mu dale

da je prenašal kruto mladost

in znanje je dalo mu največjo  radost

Leta so tekla in  zdaj je že star

med ljudmi cenjen in spoštovan

nihče ne ve za njegovo kruto mladost

a življenje je dalo mu srečno starost

Milena