Miko, pogrešala sem že tvoje pesmi, ob naslovu današnje, ki mi je dala misliti pa se strinjam s teboj: "poslednje zatočišče imaš v svojem molku ... ", kajti težko je zdrževati vse v sebi in zapisan izliv besed in misli v pesem je kot nalašč za uporabo molka kot stanja, ko se ne govori;)))

lp

Breda

zdravo, koni.

spisal sem dolg odgovor na tvoj komentar, pa ti je verjetno vse že poznano. moral bi biti sposoben ustvariti lik ali figuro, ki bi lahko povzela tako večplasten pojav, ko se domoljubje preobrazi v nacionalizem,

in se nekateri ljudje dobesedno prelevijo ... ,v nasprotnike tega kar so še hip poprej sami bili.

ko sem čez noč postal neslovenec, čeprav rojen tu, sem pravzaprav odšel, gotovo pa se ni pametno narejati prisotnega v glavi tistega, ki si je to besedo izmislil. 

odšel kam. 

lp, m

Nikoli prispel, čeprav vedno na poti ... pesem, ki se dotakne (iz)rojenosti človeških vrednot,

čestitke,

lp, Ana

Miko čestitam. Boli to molčanje dedov in hlapčevstvo, tega ne želimo! Vsaj pesem ne molči!

Dobro si obdelal. Molčanje! Lp, Caki

hvala vama, Ana in Caki, za povzetke. res je, da imamo vsi svoje videnje stvari in specifične položaje na šahovski tabli življenja. 

čemu dati svoj glas.? svoboda prihaja od znotraj. če nekoga tako zebe, da si mora zakuriti sredi vročine poletja, ga je najbolje pustiti pri miru. prav tako, če je nekdo tako žejen, da hoče pokupiti vso vodo sveta je morda najbolje oditi na pivo. dokler je še čas ...

pozdrav obema,

m.