Praznina, brezkončna kot večnost, se širi v meni, kot črna luknja, ki požira vse, kar je živo. V njenem objemu se izgubljam, iščem izhod iz brezmejnega labirinta svoje duše. Vsak korak, ki ga naredim, se zdi brezploden, kot sledi na pesku, ki jih veter izbriše s prvo sapo. Moje srce je kot prazno platno, na katerem ni sledi barv in oblik. V tej praznini se izgubljajo besede, ki bi morale biti izrečene, in čustva, ki bi morala preplaviti moje telo. Včasih me objame občutek, da sem le senca samega sebe, da sem zgolj opazovalec v lastnem življenju. V praznini se izgubljajo smeh, radost in strast, ki bi morali biti plameni, ki osvetljujejo pot. Vendar pa v tem prostoru praznine, se skriva tudi tiho upanje. Praznina je kot prazno platno, ki čaka na dotik čopiča. Morda je v tej praznini prostor za novo ustvarjanje, za nove ideje, ki bodo rojene iz teme. Tako se potapljam v globine praznine, da bi odkril zaklad, ki leži skrit v njenem naročju. Moje srce se prebudi in začne oblikovati nove misli, nove sanje, ki se prelivajo v moje besede. V praznini najdem prostor za preobrazbo, za rast, za izpolnitev. Praznina je lahko tudi prostor za tiho zavedanje, za notranji mir, ki ga najdemo v tišini. V tem občutku praznine, ko se vse zdi izpraznjeno, se lahko povežemo z globljim jedrom svojega bitja, s svojo pravo esenco. Tako se ne bojim več praznine, temveč jo sprejemam kot del svoje poti. V njeni praznini čutim potencial za rast in razcvet, za ponovno odkrivanje samega sebe. Morda je v tej praznini prostor za novo spoznanje, za novo ljubezen, za novo življenje. In tako, med prostorom praznine, se rojeva nova pesem, ki jo pišem. V njenih besedah čutim iskrico upanja, ki zaneti boljšega mene. Praznina postaja inspiracija, iz katere izhaja nova moč, nova strast, nova svoboda.

Dražan