Ob vznožju neba nekaj se bliska

oči moje strmijo in zaslutim toploto

ki objema mi vso moje telo

srce pa občuti tvojo dobroto

Tvoja toplota gore premika

in duše se bolne od ljubezni zbudijo

rože od solz se dvigajo k nebu

v srcu tvojem in mojem dehtijo

Ko naslajam ob tvoji se ljubezni dehteči

zaslutim

 da nekaj nad mano se dviga grozeče

to je tvoje življenje

 po žilah ki teče

ki odhaja od mene

in mi srce  zapušča boleče

Srce okoval si mi v težke verige

razbelil mi dušo s poljubi gorečimi

iskal si obraz in moje oči

med zvezdami sinjimi

na nebu svetlečimi

Ko zagledal si solze na mojem obrazu

se krik je razlegel vse do morja

z zlatim vetrom želel si zbežati

z jeklenimi barkami od vsega gorja

Pa viharji so silni govorili drugače

ne moreš ubežati svoji usodi

čeprav se para srce in nebo

čeprav v bolečini duša ti blodi

Zato si se vdal v svojo usodo 

glavo položil na bele blazine

solze si skrival  pred soncem žarečim

in čakal

da vsa bolečina izgine

Milena