Draga Milena, ti nežni mak sredi kraljestva pšenice, tvoja globoka čustva, ki jih znaš opisati tako dobro, da se dotakne tudi mene, ma kaj dotakne - ovijejo se mi okrog srca in začne boleti ...Dvanajst let nazaj mi je v naročju izdihnil dolgoletni prijatelj, ki sem ga zelo ljubila in ga ljubim še danes. Čas celi rane, pravijo. To ne drži, moje enako skelijo kot tedaj. Tako zelo ga pogrešam, obenem sem nemočna s svojo strahovito bolečino.

Ti moj makec, verjemi, da skoraj vidim tvoj trpki izraz na obrazu, ko pišeš in se pogovarjaš s svojim najdražjim. Hvaležni smo ti, da svojo bol deliš tudi z nami. Vedi, da ti vsak od nas v mislih nudi objem.

Vse dobro ti želim! Majda.

Milena, sočutna hvala za deljeno pesem. 

Pri-srčen pozdrav,

Mateja