V očesnih duplinah
vidim prazne prostore,
Mordor sočutja in empatije,
ki lebdi
nad cestami, pločniki, tiri.
Dnevi so osvetljeni z ekrani,
ki črnijo meglo odnosov.
A vendat obstaja svet,
kjer princ poseka trnje
okrog zakletih gradov slepote
in odpoljubi utrujenost upanja.
Ko se zazrem v oči,
kjer prebivajo škrati in vile
in je Špicparkeljc
le narisan lik,
spoznam,
da je vsak dan,
ko pridem k njim,
priložnost za pisanje
upanja polnih zgodb.
Lepa pesem
Lep pozdrav, Dejan
... skoraj nostalgična je ta lepa pesem, Evelina; kdor pozna življenje znotraj otroškega vrtca, se mora strinjati s teboj, da je "priložnost za pisanje upanja polnih zgodb";)))
lp
Breda
Imaš prav, Koni, res je že skoraj nostalgična.
Lp, Evelina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!