Med žarečim zatonom

molim vetrove,

da ne zabrišejo stopinj

v vseobsegajoči tihoti.

Rotim sence,

da se podaljšajo

le do šepeta,

ki si ga ponoči

pustil na rogoznici

najine resnice.

Deklica ob potoku

še vedno hrepeni

po mlinčkih

in papirnatih ladjicah,

ki plujejo čisto, čisto do morja.

Koraki z ulic pozabljenih mest

odmevajo v vrzeli

med naslado in snom.

Včasih me v vročici sanj

uroči pesem,

ki si jo poslušal,

preden so te življenja

zlila v ta čas.

Da zaniham iz trepeta v dan,

da z mehko dlanjo nasitim lačne mladiče,

naložim na ogenj v ognjišču,

prižgem luč

in prinesem vodo iz vodnjaka.

Včasih siva, krhka in tanka

zrem v šelesteče drgetanje

in se navznoter smehljam.

Opojnost poletja diši.

In čvrsta roka drsi

po mladem stegnu.

Polona Campolunghi Pegan