Sonet: Srečanje z Beatrice
Ko sem zagledal jo ob reki Arno,
zamaknjen sem obstal ob nje lepoti -
še verzi obnemeli so v tihoti,
ki prebudila čustvo je viharno.
Bridkost spoznanja, da ne bova skupaj,
pregnala je na pot me vtkano v rime,
po stezah pekla, tam kjer ognja plime
preplavijo še tisti zadnji "Upaj!".
Za mano je ostal vihar ognjeni,
ki seje stihe večnosti v sonete,
katerih silna čustva naj plameni
ponesejo zdaj v sanje neizpete,
da bo nekoč poletja sij v jeseni
izpolnil želje v njene pesmi vpete.
Pozdravljen Milan,
hvala za pozornost, besede pohvale, predvsem pa za tvoje podajanje, kako dojemaš ta sonet (precej podobno kot jaz sam). Življenjske zgodbe so takšne in drugačne, potrebno je iz njih s seboj vzeti kar največ izkušenj in pozitivnosti! Jaz jih pač prelivam v sonete, kdo drug pa kam drugam :)
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, čestitke tudi z moje strani!
Lp, M
Marija,
najlepša hvala in lep pozdrav, Dejan
Izvrsno, samo tako dalje!
Ivan
Poslano:
11. 08. 2023 ob 11:48
Spremenjeno:
11. 08. 2023 ob 11:50
Pozdravljen Ivan,
hvala za pohvalo, Italijanski soneti gredo seveda naprej (sedaj jih je že sedem objavljenih tukaj, San Gimignano, Lucca, Matera, Dantejev grob, Pompeji, Srečanje z Beatrice, Laura), jih pa imam še kar nekaj v "piljenju" :)
Lep pozdrav, Dejan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dejan Bosil
- 23. 07. 2023 ob 11:59
- Prebrano 911 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 416.56
- Število ocen: 15