Včeraj
do desetih nisem srečala ničesar.
Veliko ljudi,
pa nič Tistega.
Še pesem me ni podrla
na vsakdanji poti.

Doma me je čakala
dnevna osvestitev.
Večna brezveznost zdrsanega vzklika:
Kako je svet majhen.

Glas iz Manile,
pogoltnjen krik.
Še ena vsakodnevnost,
ki zareže v gosto brezupnost optimizma
in ga izmaliči.

Smrt je izven žara rjavih oči.
Konec je pod tvojo besedo,
Nika.

Kako velik je svet.

Lidija Brezavšček - kočijaž