Ne sprejetost pa taka, nikakor v bistvo,
izgubljam frekvenco, časovno, tisto,
kar neopredeljeno visi v zraku,
kar baha se, kot sonce v mraku,
položil bi srce na altar zlate sredine,
in čakal, da vsak ekstrem spet mine,
živel bi kot meglica, sredi močvirja, komaj opazno,
želel bi lesket opala in svetlobo prekrasno,
vekomaj na voljo vsaki zgubljeni duši,
na voljo le toliko, da ta lahko se zruši,
saj brez imeti ne obstaja pomanjkanja ideja,
brez lastnine ni realnih meja,
so pa ti impulzi, ki ne dovolijo prostosti,
in bolj kot hočeš bit svoja meglica, bolj mejijo na norosti,
bolj kot želiš izstopit, bolj so pogosti,
pa kdo si ti?

Roko