So trenutki, ko se zatrese glas, trenutki, ko solza po licu spolzi. Ko si tako sam. Je svet, ki te čaka, pa si ne upaš, ne upaš k njemu. Je svet, ki te čaka, a tebe ni. Ljudje ploskajo. Ne tebi. Ljudje se posmehujejo. Ne tebi, tebi ne. Ni te. Samo trepetaš.

Potem ulica in glasovi. Potem smeh in otroci. Potem razstavljeni ponos in raz-stavljeni ponos. Potem ti, velik kot trg. Prosojen. Zračen. Gol in ranljiv pod sekirami oči. Potem ti in preživetje. Toliko lepote, a samo povesiš oči.

Nina Jereb