Ne morem se spomniti tvojega imena
spominjam pa se vseh tvojih besed
ki lažno so visele v zraku
jaz pa sem jih željčno požirala
in iskala tvoj pogled
Ne morem se spomniti tvojih rok
ki so mi nudile objem
ko sem privijala se k tebi
in želela večno ostati v njem
Zakaj odšel si iz spomina
mar ni dovolj
da si zaprl vrata za seboj
in nisi slišal moje prošnje
da bi ostal vsaj trenutek še z menoj
Koraki tvoji so se izgubili
a jaz sem jih povsod iskala
na cesti
na polju med cveticami
da bi v naročju ti zaspala
V rokah imela sem najlepši cvet
da bi ga tebi dala
pa nikjer te nisem našla
čeprav sem te povsod iskala
Zato sem odvrgla ga iz rok
ki prazne so postale
spoznala kruto sem resnico
da moje te oči bodo
povsod zaman iskale
Spomin te moj za večno je izbrisal
pozabljene vse tvoje lažne so besede
in več ne iščem tvojih rok
a vem
da bi podaril tople mi poglede
Lepo opisuješ čustva, ti si ena, tako si te predstavljam, krhka roža, kot mak, na primer, občutek daje, da ima dobro in nežno srce. Roža, je tudi vrtnica, a ima trnje. Osat, plav je prelep, a je ves v trnju. Naj bodo to prispodobe nas ljudi, značajev.
Lepo je prebirati te čustvene vrstice nežnega maka. Ne maram predalčkati ljudi, no, pa saj te nisem, tvoje mesto je ognjeni zubelj maka med pšenico, prelepo.
Vidiš, sem se zakvačkala in kar ne neham mrviti teh mojih razpredanj. V senco, Milena in lepo bodi! Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!