Egoist
Ponujaš mi roko.
Za oporo.
Z menoj lezeš
skozi ozke špranje,
neozirajoč se na trupla.
Ne rečeš,
da mi ni treba naprej.
Ponudiš mi robec,
da si obrišem pot.
Hočeš,
da sama stopam.
Ravno toliko si ob meni,
da se ne počutim sama.
Ker samota ubija,
jaz pa nočem
umirati po malem.
Hočem živeti,
neozirajoč se na trupla.
Sebičnik ima svojo vlogo in pristojnosti, ker večinoma pri le teh pretirava nima kakšnega pretiranega slovesa.
Trupla so velikokrat tudi živa, ona nesnovna pa še kako živa ...
Lepo bodi, Stojan
Svit, Stojan, hvala vama za pomudenje ob pesmi. Včasih je potrebno biti egoističen, četudi padajo žrtve; žive ali mrtve.
Uživajta!
Lp, dušica
Ponotranjenje je lahko na videz tudi enostavno in mimobežno, vendar je usodno, kar pa se lahko vidi šele preko refleksije, zapisne/prebrane v verzih! Čestitke!
Milan Ž.
Hvala, Milan Ž, za Podčrtanko. Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dusica
- 18. 07. 2023 ob 09:47
- Prebrano 297 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 238.53
- Število ocen: 10