Še vedno strmim v umazano šipo
in vonj po ajdovih žgancih se zariše
v zven koscev, ki so klonili,
pod vročim sijem od zgodnjega jutra
utrujenih vek in solznih nasmehov.
Dovolj.
Rjuhe so vlažne.
In krvave.
Dlan je pepelnato siva.
Pljuča se sesedajo v kraljevi prestol.
Le še vdih.
Izdih.
Moja Bella s tačko objame utrip.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!