Neke julijske noči mnogo let nazaj
rekla prijatelja sva zdravo;
V tvoji sobi izpila sva cherry
in odšla v Libertas na zabavo.
V zarji jutra vračam se domov
z bivšim dekletom – sedanjo ženo,
ti pa sam, a z inspiracijo - kot vedno.
Žito bilo je pokošeno!

Ne pa tvoja modrina
in ne korak do tvoje Vučje jame,
niti v barvo namočen čopič.
Oni se razlivajo v paleti tvoje mavrice,
povezani so v roden snopič.
Žito bilo je v mlin odpeljano!
Na hitro bilo je zmleto do moke,
dalo dobrega je kruha
za mnoge otroke.

Zvečer konec avgusta
dva tisoč dva te srečam
Simetrično pri domači kapeli.
Takrat še nisem vedel, zdaj pa vem,
da nisi šel po cigaret, na kavo.
Spet ti rečem: zdravo;
ti me še slišiš, se obrneš
in čisto počasi: »Zbogom« odvrneš.
Tisto leto bilo je žito
prezgodaj posajeno!

Nisi zmogel moči za zadnjo besedo,
morda kot nekoč: »cherry«,
Preveč nje bilo je v tebi, da bi to storil.
Ker že septembra domači zvon
je oznanil tvoj zbogom.
Za tabo ostaja tišina tvoje galerije,
nek rebus nam nedostopnih domov,
neizslikanih tebi ljubih deviških aktov.
Za tvoje poslanstvo ni nam vseeno,
zato tvoje žito vsako leto
vedno znova je rojeno!
P.S.
IRP

F2#Caki