Čakanje na tvoje besede 

je zlatorumene barve.

Škržati preglasijo tišino razžarjenega popoldneva,

pričakovanja prostora, 

v katerega ti odpiram vrata,

ne morejo zapolniti.

Že življenja nazaj sem na mizo pogrnila prt z belo čipko

in zapestja okrasila s cvetovi jasmina.

Tam sva mlada in drhtiva,

omamljena od odseva v očeh.

Tam tančice padajo počasi.

Tja se vračaš od daleč, z nasmehom.

Položiš mi ga na blazino,

preden se z obrazom zakoplješ v vonj mojih las.

poetesa