Počasi pada na sredino debelih češnjevih vej, na katerih je poleti na gugalnici v mraku lovila poslednje glasove žuboreče Savinje.

Ni več ista. Če je prej stala pred ogledalom v kopalnici, in s prstom drsela po dlesnih, ter nemo opazovala, kako se ji kri v potočkih pretaka med zobmi, se ji zdaj dlesni pod jezikom zdijo mehke, rožnate in mesnate.

Ni več ista. Če je prej sedela za mizico v dnevni sobi in ji je koža v luskah odpadala na njeno temno esenco, se zdaj plimni tok Jadranskega morja zliva v kotanje na njeni nagubani obrazni gladini, ji napaja pore in ožarja lica od znotraj.

Med dolgimi obmorskimi večeri, ko sončne opekline najedajo njeno porjavelo polt in jo komarji pikajo v osvetleno človeško bistvo, vdova v pogovor zaseje tišino.

Kot nekdo, ki ima vsega v izobilju, na bazarju kupi šopek rož, ga zalije s solzami in peclje zasidra v osrčje ogrodja vaze na grobu.

Jernej Jager