ZAHOD ČLOVEŠTVA
Ostaja svetlobe odsev nad bregovi.
Na nebu igrajo se v barvah oblaki,
prepolni zanosa so mladi junaki,
med njimi ujeti so žarkov sinovi.
Počasi temnijo, kot stari gradovi,
ki z leti zgubili so lesk med zidaki.
Ostajajo v zraku sanjavi silaki,
kontrastno temnejši so spodaj gozdovi.
Ko ležem med čričke in murne tja v travo,
izpolnjena z vtisi večera žarenja,
prebuja se v meni otroštvo brezglavo.
Ko srca bila so prepolna iskrenja,
otroštvo bilo je še srečno in zdravo,
saj v nas je gorela narava življenja.
So danes vsi travniki le parkirišča
in lastovka naša je brez bivališča.
Otroci zaprti v betonska igrišča,
a človek je suženj pohlepa in blišča.
Sonet resnice! Dodatni verz pa pojasni vse.
Naše otroštvo je bilo še spontano, prisrčno in naravno. Vsaj po gozdovih, travnikih, potokih in rekah smo se brezskrbno podili in igrali brez kupljenih igrač.
Lp. Olga
Resnično. Vseeno ostanimo na VZHODU!
Lp, Caki
So danes vsi t r avniki le parkirišča
in lastovka naša je brez bivališča.
Otroci zaprti v betonska igrišča,
a človek je suženj pohlepa in blišča.
Hvala Caki
Še r je ostajal iz t(r)avnika.
lp. Olga
Če si morda pisala sonet (ne vem) - ritem amfibraha (tukaj je amfibraški dvanajsterec) po mojem ne sodi v sonet (nisem pa prepričan) - mogoče bi Lidija vedela kaj več o tem?
Drugače pa lepa pesem z lepim sporočilom.
Lep pozdrav, Dejan
Vem, da je dvanajsterec in v bistvu mi je ta ritem bolj ustrezal.
Hvala, za informacijo.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 13. 07. 2023 ob 02:03
- Prebrano 228 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 195.69
- Število ocen: 8