Včasih nas drugi spomnijo, da je življenje vseeno lepo. Tudi v peščenem gradu!

Lp, Caki

Pesem se me je dotaknila. Pomislila sem, da bi bilo dobro, če bi uporabljal naravni vrstni red besed, saj ne pišeš pesmi v kaki znani formalni obliki.

Peščeni grad

Roke postajajo pretežke,

noge ne poslušajo več,

upanje izginja z obzorja,

ali naj zaplavam ali usodi se vdam v usodo se?

 

Nimam več Vvolje več ni,

gladina izginja pred očmi,

svetloba je izgubila je svojo moč.

 

Peščena ura pri koncu,

zadnja zrna ena za drugo za drugim počasi padajo;

peščen grad brez kralja.

 

Zagledam dečka,

s prijatelji podi se po parku.

Glej! Splezal je na drevo.

Smeji se!

 

Nakar pPredramim se,

globine ni več ni.

Prepustim se toku,

ki me pelje me domov.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana

Hvala za komentar in kritiko, ki jo cenim. Poezijo pišem zase, saj z njo opišem svoje dojemljanje in doživljanje sveta. Objavim pa zato, da se mogoče dotaknem naključnega bralca; to je najboljši občutek. Veliko mi pomeni, da mi je to uspelo :)

Super, temu je Pesem si tudi namenjen. Kdaj pa kdaj pa uredniki ali tudi člani predlagamo kako izboljšavo, tako si pomagamo; razmišljamo o pesmih in rastemo v svojih pesniških prizadevanjih,

Čestitke k pesmi, ki nas vrne k notranjemu otroku, kadar potrebujemo moč za vsakdanje življenje ...

lp, Ana