Ne zato, ker bi me nekdo osrečil.

Niti ne zato, ker bi dobila darilo. 

Še manj zato, ker bi našla srečo.

Ampak zato, ker se imam rada.

Taka kot sem.

Ker znam biti sama

in uživam v družbi.

Učim se postavljat meje 

in sebe na prvo mesto.

Pa ne iz egoizma,

iz spoštovanja.

Tudi, ko ni vse popolno, 

je vedno v meni žarek sreče.

Iz oblakov bolečine izjočem žalost.

Ob pripeki sonca 

objamem senco.

Sprejmem samoto,

ne osamljenosti.

Vzamem si čas zase

in uživam v mavrici.

Ne pričakujem od drugih.

Sprejmem kar dobim.

Dam kar imam. 

Ne žrtvujem se

in ne obžalujem.

Vse je v ravnovesju.

Znam sanjariti in uživati.

Znam potrpeti in preživeti.

Ko bo čas, bom znala tudi umreti.

Smrt je le drug svet,

ki ga ne poznam,

a je tako kot rojstvo

sestavni del vsega kar živi.

Ne vem kaj je bilo prej,

niti kaj bo po tem.

Sem le košček vesolja,

sestavljanka okolja.

Danes sem na tem planetu,

v tem telesu,

na zemeljskem plesu.

Sem na tej kvadraturi,

srečujem ljudi ob določeni uri.

Kje, kako in kdaj

nihče ne ve zakaj.

Prepustim se in živim.

olgasem