Dišala si po lipi
in v raztegnjenih kotičkih ust
je bila svetloba,
ki sem se je nalezla.
Tako da sva lahko
potovali v tišino.
S tišino.

Cesta se je odvijala in zavijala
in tvoje kretnje so vijugale;
v veselje, vzhičenost,
dvom, nemir, premislek,
bližino, oddaljenost.
V ravnovesje.
V odprtost in iskrenost.
Ko si hodila,
se je zrak prelival v barve.
Tesno - a ne pretesno,
si se prilegala dnevu.
In meni.

V tvojem telesu in potezah
se še prepoznam,
čeprav
so tvoji koraki večji
in ti ne morem slediti,
ker veter v mojih laseh rad zastane ...

nada pecavar