Minilo je že sto let

a zvezde iste še žarijo

koliko let bom še živela

da končno svoj sijaj zgubijo

Še vedno reke tečejo

in poplavljajo vsa polja

morje valovito je

in jutro te popelje do

svetlečega obzorja

Nič se spremenilo ni

od rane mladosti moje

še vedno se drevesa sklanjajo

in pesem slavček poje

A tuj je moj obraz postal

ne vidim sebe v ogledalu

pa tudi tebe ne prepoznam

nič več ostalo ni od naju

Pa duša išče neko sled

da bi mi srečo dala

ne more

prazen je ta svet

in komaj sem ga prepoznala

Zdaj vse drugače je

ni modrega obzorja

zvečer ni zvezd in lune ne

in usahnila so morja

Kje zdaj so vse cvetice

ki krasile so zemljo

kje so vse tiste lepe ptice

ko glas prelepi slišal se je v nebo

Še oblakov črnih ni

 da bi dež prignali

ničesar več na zemlji ni

da bi se lahko smejali

Ostala najina ljubezen je

in prelepi njen sijaj

kmalu vse minilo bo

želela preteklost bom nazaj

Milena