V senco stopim, da me pred pripeko skrije;
proti morju zdaj beži človeška horda.
Kaj za plažo naj sedaj si človek gojzarje obuje?!
Zdaj bo treba kaj storiti, da ne bo poleti mraz!

Kuža zjutraj se predrami
sanje pasje v kot pospravi
iz hiše se mudi mu ven na zrak
zjutraj marsik'teri kuža tak
z vrvico leti v park
s smrčkom se olajšano v travico zarije.
Poletno sonce žge in greje,
drevju se sušijo veje,
če že vstanem zjutraj, rad sem zraven klime;
v senco stopim, da me pred pripeko skrije.


Podivjano vreme se huduje,
dež in mraz za soncem pripotuje.
Veter se vrtinči v polju,
a naslednji dan je prav peklensko vroče
in počutiš se, kot da na plaži si na žaru ali v olju.
Mesta vsa so zapuščena
pločevina je na cesti prepletena
v bežeči množici vozil
se pomika kakor jara kača
proti morju zdaj beži človeška horda.


Če prepozno sredi dneva
stopim tja na vroč asfalt
od vročine se mi zavozlajo misli
mrzlo vodo bi si zlil za vrat.
Potlej pa po parih dneh,
ko vročina mesta prepotuje, mraz pritisne
in vsak od nas se pritožuje
Kdaj prišla bo spet vročina?!
Kdaj bo zima šla že spat?!
Kaj za plažo naj sedaj si človek gojzarje obuje?!


Zima je odpotovala s hribov
jo vročina je pregnala, je zelenje vsepovsod.
Zdaj grmi in iz oblakov stresa
skoraj vsak drug dan,
kakor jezen bataljon vojakov
ledene krogle – vsaka streha je zaman.
Vse zelenje kot rešeto,
vsa je pločevina pod napušče skrita;
kaj storili smo planetu, da huduje se na nas?
Zdaj bo treba kaj storiti, da ne bo poleti mraz!

Tomaž Jevšenak