tvoj obraz je bil takrat drugačen  izvenzemski

njegov odsev se je odbijal od ekranskega lesketa

rojevala se je iluzija prepleta naših hrepenenj

besede  napisane kot testament  črno na belem

so kot stopljeni sir mezele iz vrstice v vrstico

iz ure v uro so postajale okusnejše bolj mamljive 

in lakota znotraj nas je postajala neznosna

kapljala je iz naših umetno ustvarjenih por kot slika Picassa

brali smo jo  jo preiskovali v nas so se razplamteli svetovi pragozdov

samotni smo tavali in iskali nove dokaze

da ta dovršenost še nikoli ni obstajala

da so stezice posute z diamanti samo za nas 

in da nas ne žulijo v bosonoga brezumja

ampak nas božajoče preplavljajo in nas mehčajo

za trenutek smo verjeli  da se svet vrti samo zaradi nas

sestop je bil podložniški

iz Everesta smo se spustili po ostrih zobovjih

vzorec kože je postajal zebrast

kri v nas se je vrtinčila kot saharski pesek

oči so okamenele in postale za trenutek brezimne

zabetonirane in osuple misli so v infarktu

še zadnjič želele poleteti 

kolaps vsega se je nakopičil kot mala krtina sredi vrta

vdihnili smo nov zrak in v staro spoznanje obnemeli

nekje v daljavi je mala tipka umorila še zadnji odsev čarovnije

Silva Langenfus