Stvarjenje
Forma Viva
Vita Nova
Sredi večnega brezčasja,
sredi večnega brezglasja;
v brezprostorju in brezbrežju;
v brezdnu ničja in breztežju,
Misel se je oplodila;
samo sebe porodila.
Sama v sebi je vzživela;
samostojno v Vse vzlebdela.
Drugič se je oplodila;
prvo dete je rodila;
Dolgčas ga imenovala;
dolgo v noč ga pestovala.
Tretjič se je oplodila;
drugo dete je rodila.
Temu Čas ime je dala,
njega ni več pestovala.
V levo Čas je zasukala,
v desno Dolgčas je poslala.
Brata zdaj se zavrtita;
drug sta v drugega previta.
Dvojesmerno to vrtenje
poustvarja močno trenje:
iskre vsepovsod frčijo;
trdo temo razsvetlijo
in se v zvezde razžarijo;
dimi pa nebo rodijo.
Drobne iskrice zvezdíce;
večja ena – sonca lice.
S trenjem pa pojavi Glas se
in ustvari Kratkočasje.
Troje isker gromko poči
in od drugih vstran se loči.
Te ustvarijo bogove:
vsak se razdeli v tri nove.
Boštva vsa se razprostrejo
in v stvarjenje se zazrejo.
Brata dva – vrteča stroja,
zdaj zaspejo kaplje znoja.
Kapljice kot dež pršeče,
morje stvarjajo bučeče.
Iskre padajoč v valovje
se spreminjajo v skalovje.
Saje v vodi se topijo;
v črno zemljo se gostijo.
Že iz padlega pepela
se na zemlji plesen dela;
in že vznikajo rastline;
v zemljo pnejo korenine.
Prvega boga to gane;
iz očesa solza kane.
Solzico je morje vzelo;
spremeni se v rib vršelo.
Drugega boga to gane;
iz očesa solza kane.
Solza v zemlje gre globino
in ustvari lazečino.
Tretjega boga to gane;
iz očesa solza kane.
V zrak se razprši solzica;
izvali se prva ptica.
Še četrtega to gane;
iz očesa solza kane.
V mrest se solze spremenijo,
v njem dvoživke vzmrgolijo.
Petega boga to gane;
iz očesa solza kane.
Ta razpoči se pršeče;
tu žuželke so brenčeče.
Šestega boga to gane;
iz očesa solza kane.
Solze v travo se valijo
že glodavci se kotijo.
Sedmega boga to gane;
iz očesa solza kane.
Ta razbije se na skali;
tu so parkljaste živali.
Osmega boga to gane;
iz očesa solza kane.
V šikaro kot iskra šine
in skotijo se zverine.
A deveti se ne zbega;
s prstom si po nosu drega.
Je iz nosa nekaj pihnil,
potlej gromozansko kihnil.
Kar se iz ust je razškropilo,
se v mrčes je spremenilo,
a iz nosa priletelo
vseh je virusov krdelo
In bakterij – mrgoline,
ki razžira vse, da gine.
Ko je kihnil je zastokal
in se kot otrok zajokal.
Njega solze so polzele,
samega v srcé zadele.
V srcu je zagomazelo
in iz njega privršelo
nekaj njemu je podobno,
vendar bledo bolj in drobno.
Ko na zemljo je skočilo
ustvarilo je homatijo:
lazečino je tacalo,
ptice v kletke zapíralo,
ribe iz vodé lovilo,
parklarje si podredilo,
vse zveri ustrahovalo
in žuželke pobijalo,
glódavcem kožuhe sleklo;
žrlo vse – dvoživke peklo.
Vsi bogovi ostrmijo,
gledajo in obnemijo.
Potlej prvi bog le pravi:
»Kdo to bitje je ustvaril?«
Vsi pogledajo devetko,
ki se čohlje pod baretko
in, ki zmigujoč z rameni,
bógom zbranim tole meni:
»Kar takoj sem vse pokvaril;
tole bitje sem ustvaril;
bitje božje je nesreče,
temu človek naj se reče.
Hoče najmočnejše biti;
vse si hoče podrediti.
Naj živi pač kakor hoče;
naj trpi, smeji se, joče.
Če v nesreči je vzživelo,
še nesrečo bo trpelo;
bo nesrečno preminulo,
saj bo nas bogove čulo.«
Vsi bogovi potrdijo,
združno mu odgovorijo:
»Če je božja to nesreča,
morebiti ni največja.
Vendar zanj ti odgovarjaš!
Pazi, da več ne ustvarjaš!«
Ko so to mu svetovali,
so v vesolje se razgnali,
a deveti bog zaspal je;
sanja nežnotvorne sanje:
sanja, da je v sanji sanja,
ki jo neko boštvo sanja;
boštvo, ki iz njega diha
se izlušči Misel tiha.
Boštvo je nekakšno ničje,
ki poraja mu veličje.
Brata pa se kar vrtita;
meljeta – nikdar ne spita.
Čas je le opazovalec;
Dolgčas božji svetovalec.
A iz zvoka Kratkočasje,
je človeku miloglasje.
Z njim blaži si vse napore,
ki jih speči bog ne more.
Kratkočasju se posveča;
Kratkočasje mu je ječa.
S Kratkočasjem sta sprijeta;
v krog življenja sta ujeta.
Brata pa se kar vrtita;
meljeta – nikdar ne spita.
Težka sta in sta globoka;
nizka sta in sta široka;
lahka sta in razprostrta;
sta visoka in zaprta;
stisnjena in razpršena;
puhla sta in sta zgoščena;
sta razpeta in spojena;
skupaj steta, razdvojena;
židka sta in sta tekoča;
sta počasna in deroča;
v vsem in v enem zaobjeta;
nista – vendar sta – sprijeta;
v vseh svetovih sta navzoča;
sta pretekla in bodoča;
v sebi nosita bogove,
in človeka vse rodove;
v vsem, v ničemer, nad bogovi;
nad stvarjenjem, nad svetovi.
Mati Misel pa je skrita
toliko kot je očita;
vedno znova se oplaja,
nove Čase nam poraja.
Ti ustvarjajo svetove;
nove venomer bogove,
ki porajajo iz ganjenja,
nova spet in spet življenja.
Brata pa se kar vrtita;
v spanju sta – nikdar ne spita.
Se vrtita, se vrtita;
v spanju sta – nikdar ne spita ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 02. 09. 2009 ob 00:05
- Prebrano 1359 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 664
- Število ocen: 15
