(OD)LOČITEV
Pustil je luč,
da ji sveti v obraz;
Imela je ostre robove,
a ona bi rabila pozabo teme -
rdeče obrobljene oči so pekle.
Pustil je odklenjena vrata;
predpražnik je bil zlizan
od korakov,
ki so ji nabijali po možganih
kot metronom.
Med prsti je presejala molk,
ki je grizel kožo in meso.
Ko je slišala njo,
ki si je upala preglasiti molk,
ker ji ni mogel več ničesar dati,
je tudi sama
začela ugašati luč
in zaklepati vrata;
prezračila je sebe
in razdirala mreže.
Med prsti je pogrela semena
in jih zakopala v zemljo.
Zdi se mi, da želita tretja in četrta kitica le podkrepiti prvi dve kitici, ki pa tega ne rabita, saj sta izredno močni, kakor tudi preostale kitice!
Lp!
Milan Ž.
Prvi dve sta bolj posredni, omenjeni dve sta izrazno šibkejši in sem jih dodala naknadno, najprej pajka potem še čustva. Zaključila sem s peto kitico. Potem pa sem gledala oddajo, ki je govorila o ženskah na odkrit način in me je še posebej pretresla izpoved ene izmed njih in sem zaključila drugače, v duhu oddaje.
Manj je več - mi ne gre najbolj od rok in sem hvaležna za tvoje podrobno branje.
Popravljam!
Pozdrave iz sence, Nada
Življenje je obremenjeno z od(ločitvami) in smo venomer pred izzivom in strahom izgubljanja. Tudi v poeziji je tako. Kljub temu, da se nekaterim stvarem odpovemo, pa ni nujno, da pri tem kaj izgubimo. Za kvaliteto življenja pa moramo seveda velikokrat skozi težke trenutke. Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 06. 07. 2023 ob 15:39
- Prebrano 211 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.15
- Število ocen: 6