Lajala si pod mizo,
kadar so prišli obiski.
Jedla si iz sklede
in z jezikom srkala vodo.
Zakopavala si kosti
in dvigovala nogo nad grmiči.

Kupili so ti psa.
Nehala si se hraniti le
s sadnimi kašicami
in pečenimi hrenovkami.
Trgala si kože s piščancev
in jih metala psu v loku
čez mizo.

Bila si izjemna na vseh nivojih šolanja.
Omare tvojega otroštva se šibijo
pod nagradnimi knjigami.
Nisi se nameravala zaposliti
kot je to v navadi pri odraslih.

Tehtala si nahrbtnike
in se s krpljami spuščala
s prvenstvenih smeri v Andih.
Kotalila si se po pobočjih
strmin in z glavo
trčila ob skalo.

Od takrat se smejiš,
kadar drugi jočejo.
Od takrat zaspiš
med budnostjo,
od takrat poješ
petelinom pred svitom.

Zavežeš si rutko. S psom
bredeš v ločje in se izgubiš.
Vajen je,
zato te vsakič pripelje nazaj.

Popoldne se umakneš
v brezprašne sobe svojega doma,
iz katerih veje vonj po sandalovini.

Ponoči ponikneš v zavoje
kaligrafskih pisav.
Dovršeno izrisuješ
krivulje na umetno
postarane papirje
in jih zlatiš. S peresom
se stopiš in s potezami dihaš.

Zjutraj, ko pijeva belo kavo,
me zbadaš v še zlepljene oči
s pisavo bogov.

Ana Porenta