Iskal sem boo,
ki bila bi moj klobuk.
Iskal sem jo na plaži,
kjer se rada plazi,
iskal sem jo v zelenem,
da bila bi v enem.

Ne, boe ne moreš najti kar tako
z goloto uradnega očesa.
Ona je pametnejša
od takih oči.

Iz obupa sem odšel
na samotno skalo;
čez čas prebiral korak
preko več zelenih jas,
ne, da bi vedel,
kaj naj tam počnem.

In glej, prav na starem mestu,
kjer sonce več ne sije,
kjer se duša še spočije,
sem jo našel – zamaskirano.

»O ti zvitorepka«
sem ji rekel ves srečen,
da imam svoj klobuk.

In zdaj, ko sem jo našel –
spet iščem, a ne boe,
ampak vsaj nekaj ljudi,
ki bi me vprašali:

»Oprostite,
ali ni z vašim klobukom
nekaj narobe?«

F2#Caki