Zamegljeno steklo,
golo telo na oni strani,
nasproti ogledala.

Kapljice vode potujejo
po steklu in koži
vsem kapljicam se
po veliki reki toži.

Gledam,
a kar ne morem verjet,
da je samo neko megleno steklo,
meja,
med mojim suhim svetom;
ali pa tistim
- koder grem lahko
golo, mokro telo objet.

Korak ta pa je negotov.
Za kaj takega bi na moji strani meje
moral odvreči obleko,
ki me pred mrzlim svetom ogreje.

Moral bi razgaliti tudi svojo dušo
in tam na drugi strani steklene stene
prepustiti moje telo,
da voda z njega odžene sušo.

Ne upam si tega koraka storiti,
čeprav vem, kdo se na drugi strani
riše na tej mokri sliki.

V mislih se dovolj dobro izriše
telo v kopalnici,
v kotu naše hiše.


Ni mi je potrebno motiti
upam, da mi bo na koncu dovolila,
kapljico vode na njeni rami
poljubiti.

Tomaž Jevšenak