Zjutra sonce posijawo
je črez okno kamrice,
vstati se ji še ni dawo,
lest u dolge jankice.

Fajn je bwo čist nagi, goli -
pod rašvino vzdihne koža,
kkr nežnost pa konc bóli,
žulast jo glih tk poboža.

Se pretegnowa je mačje,
ko jo zmoto je špetir,
zmračwo se je še ozračje,
čuwa rečt je: Pusti gvir!

Duri so se s pantov snele,
vstopo plav in črn je v lice;
Kdo mi hodo je u zele
ko sem kupit šow telice?

Ajfraš, žena pa te čaka,
je zapredwa izpod koutra …

Tiho bwa je rdeča mlaka
in ob oknu tuja lojtra.

pi - irena p.