Sonce stopa z neba v morje

in ga zlati.

Nežno polaga žarke v svoj odsev.

Luna na drugi strani, sramežljivo plezala 

po vejah med zvezde.

Njene srebrne roke se dotikajo vode

in rišejo čarobne sence na gladino.

Dekle sedi na skali,

objema svoja kolena.

Mirna, kot bronasti kip morske deklice,

le na licih slane sledi.

So to le razpršene kapljice morja?

V njeni notranjosti divja vihar.

Nihče ne sluti njene bolečine.

Vidijo le drobno dekletce.

Dekletce v mehurčku, 

ki sanja o sreči.

O sreči, ki poči, 

takoj ko izgine mavrica.

Veter žgečka valove, 

luna jih vabi s plimo k sebi 

in ljubosumna zemlja 

jih z oseko spet pritegne v globine.

Nikoli končana igra vesolja.

Dekle sama v svojem mehurčku.

Brez besed.

Družbo ji dela le bolečina.

Nikogar ni, ki bi razumel njene rane.

Nikogar, ki bi poljubil njene solze.

olgasem