Ko napišem spomin ki ga dež ne spere

za vedno darujem z okusom ki ostane

z utripom ki potiho krasi zamaknjenost

za vrati kjer živiš me bereš

ob večerih ko nebo ganjeno zažari

in je telo mokro od sramu pričakovanj

izgublja se v meglenem poželenju dotikov

ko zgrmi v jutro a se odeneš vanj

previdno da se ne zdrobi pod težo skušnjav

viharji in skrivnostne zanke brez glasu

da znova in znova potopiš obraz v besede spominov

ki so prežeti z vzdihi in skrivajo okus najinih teles.     

Suzana Kavka