Danes sonce osvetljuje razpoke
tvojega otroštva.
Je res le zrcalna slika mojega?
Ponujala sem ti zavetje
nezaceljenih objemov
in tvoji koraki
so še vedno omahljivi.
Ti bodo pomagale pohodne palice
mojega rastočega zavedanja?
Mogoče objemi tvojega očeta,
čeprav jih tudi sam
izkuša prvič?
Opuščam besede.
Sem samo še oporni zid.
Le zatresem se še občasno,
pod silo udarcev,
nič več ne krušim,
vedno se lahko
nasloniš name.
Vedno se lahko nasloniš name - lep zaključek pesmi
Lep pozdrav, Dejan
mogoče
se ne krušim?
... lepa pesem o spreminjanju, sprejemanju, skratka o zorenju ♡
Lp, Marija
Hvala, Marija in hvala, Dejan
In lep pozdrav obema
Zelo mi je všeč ta pesem prežeta z iskrenimi čustvi.
Velikokrat si postavljamo vprašanja, ampak mislim, da so v pesmi veliko globlji tisti izpovedni trenutki, tiste misli, ki nosijo neizrečena vprašanja. Kljub temu pa ne spadam me tiste, ki menijo, da neposredna vprašanja v poeziji nimajo moči, mislim pa, da izgubijo moč, če jih uporabimo npr. v samogovoru, ki daje vtis, da ima vlogo povezovanja vsebine.
Lp!
Milan Ž.
Pozdravljen, Milan. Hvala za oceno, mnenje. A misliš, da bi bilo bolje, če bi vprašalne stavke spremenila v povedne?
Lepo se imej!
Evelina
Mislim, da se pesem bralcu bolj približa, če nekaj (iz)povemo in potem to utemeljimo ali nadgradimo s čustvi ali razumom. Kadar pa zastavljamo vprašanja in potem nanje sami odgovarjamo, pa bralca, njegove misli, izključimo iz pesmi, saj v njej "jaz" avtorja zavzame prostor tako za vprašanja kot tudi za odgovore.
Lp!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!