Gozd me oblaga s tišino
s tipalkami iz mahu -
od zunaj navznoter,
plast za plastjo.

Uležem se v enakokraki trikotnik
iz podrtih debel,
na praprot.
Nameščam se v udobno,
pokajo vejice in suho listje,
dokler se ne ugnezdim v prijeten hlad.
Zelen.

Kot nebo,
kot melodije,
ki še niso zatresle glasilk,
kot korenine,
ki silijo v možgane.

Kot bukvi,
ki sta dolgo tesno rasli skupaj
potem pa zadihali po svoje
in se našli spet v krošnjah.
Kot vidva.

V zraku,
kjer zelenkasti odtenki svetlobe
vrtinčijo glasove,
korake in gibe,
se igramo človek ne jezi se.
S spomini.

nada pecavar