V njej rudnine so predrage.

Ona je izvir sladkosti.

Drobne v kapljah so skrivnosti.

A le v njej sveta so zmage.

Ko se skozi čas razkriva,

nas nenehno preseneča.

Pravzaprav je to le sreča,

ko tam v globočinah sniva,

spet postaja nagajiva,

čista od ljudi nesnage,

kot izvir čez skalne prage,

se preliva, nas napaja,

energijo nam predaja.

V njej rudnine so predrage.

Dviga s hlapi se v višave,

zbira v puhaste oblake,

pa v prežeče se silake,

ki zalivajo nam trave,

vse uničijo poplave.

Kot potoček zdaj v norosti,

zraste v veletok hitrosti,

ki razliva se skoz mesta,

po planjavi zvita presta.

Ona je izvir sladkosti.

Ko podzemlje raziskuje,

v jamah se ji čas ustavi,

s kapelj kapnike postavi.

Skozi zemljo, skale pluje,

svet po svoje oblikuje.

Polna voda je modrosti,

v njej je skrit izvir mladrosti.

V mrazu je kristalna dama,

v soncu mavric panorama. 

Drobne v kapljah so skrivnosti.

Izumre brez nje življenje.

Rada vse povsod napaja,

svetu se zastonj predaja.

V žeji hudo je trpljenje,

njena srčnost potrpljenje.

Zmaga voda vse sovrage,

so oblaki nje bisage.

Biva prav težko z ljudmi,

vanjo mečemo smeti.

A le v njej sveta so zmage.

olgasem