Nisem vedel do pred kratkim,
da dvoglava sem, nevarna zver.
V veliki glavi slama je,
da komandira drugi glavi, naj da mir.


Druga glava pa se zdi,
kot da do tega ji nič ni.
Ne uboga, ne miruje,
svoje misli v glavici neguje.


Ko je mlada se ji zdi,
da se vse lahko nar'di.
Problemi so bli vedno z njo
včasih res prav trdo ma glavo.


Včasih pa se mi zazdi,
da v meni en hudiček spi.
Mal podkuri me – podžge,
v moje bistvo čilija natre.
Ognja malo izkašljajo.


Pol pa vražji  sta obe
zmajski glavi – še pa še.
Le leden pogled ju lahko zatre.
Potlej obe se glave sklonijo
in spet mehko njuno je srce.

Tomaž Jevšenak