Odšla si, kot vse ostale, tja, ne vem kam.

Skrile so se iza meja skrbi, a še vedno nimajo sreče.

Široka jadra nosijo moje ladje, od tebe do mene,

v sanjski svet, v nebo in domovino, ki nikoli ne spi.

In ti, lepotica, koliko poti si že izbrala in koliko korakov prekoračila?

 In oddaljena si samo centimeter od cilja.

O, ko bi vedela, kako čolni plovejo v modrino voda, kot, da so živi.

 Izražaš svojo jezo brez hinavščine.

A prišla si prepozno, ko si se rokovala in bila ustvarjalna,

ko si se postavila nad ljubezen in preskočila srce.

Dokler te ne srečam, ne vem, zakaj naj pridem k tebi

in zakaj ti naj iz spoštovanja podam roko.

Nisem tako slab, kot misliš, sem le lipova veja,

ki si jo pustila oveneti in v nostalgiji umreti.

Ko bi vedela, kako se mržnja pojavlja na čelu.

In kako se potijo roke, ki so izgubile utrip srca,

ko so hotele objeti ljubezen, kakor vsi sanjači.

DragoM