Vpraša hčerka svojega očeta;
»kdo živi v oblakih?«
in pomisli on, na,
to bo zanjo zgodba lepa.
To je zgodba od tedaj,
ko bil sem pri vojakih.

In ji pravi:
»Veš, ko bil sem mlad sem moral,
kakor fantje vsi nekoč
v tuje kraje.
Res je bil sem v množici ljudi
a vsako noč živel sem »v oblakih«.

Ah ne, ne mislim to.
Poglej oblake – mar ne zdi se ti,
da vsak drugačne je oblike,
kot da bi ga vzel iz knjige,
iz pravljic so živali
pobegnile na nebo.

Potem pogled moj tja odide
pod nebesni modri svod.
Glej zares se tudi meni zdi
kot da bi tja vse pravljice odšle.
Naenkrat vidim leve in metulje
in princeska moja se smeji,
ko mi kaže kaj se njej na nebu zdi.

In ji rečem,
prav imaš!
Na nebu domišljija naša
zdaj živi.

Tomaž Jevšenak