Nežno z dihom te ponese.

Med drevesi šepetaje,

z listki mladimi igraje,

tudi trave vse zamaje.

Potlej kar nekje potihne,

znova izza gore pihne.

Silovito te pretrese,

lomi, ruši in podira, 

vse uniči in razdira.

Skozi vsako streho vdira.

Bes mogočen se prebuja,

misel o rešitvi nuja.

Nič pod našo ni kontrolo.

Misel, veter sta nevidna,

le posledica je vidna

in le redko sta previdna.

Dan lahko je res prijazen, 

ali po neurju prazen.

Veter-misel sta čarobna,

saj v obeh je energija, 

taka močno (ne)vsiljiva.

Zdaj je vražja, zdaj mamljiva.

Kar naenkrat te objame,

tja v vrtinec te zajame.

Vem, med njima ni razlike.

Včasih sta lahko neznosna,

Ìznajdljivo preponosna,

največkrat pa neizprosna.

Ne, ne moreš ju ujeti, 

žal ju treba je sprejeti.

Sestra misel, brat je veter.

Njima tuja je zavora

in ne marata nadzora.

Trdoživa kot dva bora.

Vsak po svoje svet krojita,

tudi kadar mirno spita.

olgasem