potopljeni gozdovi
bil je mesec vinotok
in deževja so padala kot bi pela o samoti skoraj bi vedel da je to nek drug čas
in da se ga bom dotikal vse življenje
drevesa so bila mračni tujci
ki jih bom srečal ko bom govoril
vse jezike dežele
kako velika je bila samota
ko se je noč plazila skozi okno
in so kapljice polzele čez njene oči
slutil sem ulice in ceste
potopljene gozdove
h katerim sem obračal obraz
vstopali so kot bolehno dekle
nadstropje pod nami
skrivnostna je bila tišina med nama
ko sva se varovala
med boleznimi ki jih prebolevajo otroci
bila je iz iste dežele
odhajala je enako daleč
med obraze ki se nikdar ne zlijejo v eno
kot se dežne kaplje
v šumenju
prvih dni
prvih spominov
Vredno se je počasi sprehoditi skozi pesem, miko, iz katere veje mehka toplina izpovedanega hrepenenja ...
Lepo pozdravljen,
Sašo
hvala, Sašo. me veseli, da si se zadržal ob tekstu in našel nekaj zase.
lepo te pozdravljam,
m.
Kako skrbno in doživeto spisani spomini ... zato tudi ostajajo ... za vedno ...
Pesem, ki nagovarja iz vseh potopov življenja, ko se razraščamo in oziramo iz notranjosti navzven in obratno. Čestitke!
Milan Ž.
Čestitke tudi k tej čudoviti pesmi!
Lepo te je brati, Miko.
Lp, Marija
še enkrat hvala, draga Marija.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 14. 06. 2023 ob 02:39
- Prebrano 392 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 331.34
- Število ocen: 13