Ni lepšega na svetu kot tvoj predragi glas

še sonce ni tako svetlo kot  je tvoj obraz

sem k tebi z ljubeznijo se sklanjala

vse dneve najine

sem rože ti poklanjala

Si mojo roko iskal in jo pritiskal k sebi

da nikoli me nihče ugrabil ne bi

si popeljal me med cvetoča polja

da ljubila sva se v vonju rož

in zlatega obzorja

Vse hudo sva od sebe odgnati znala

z nasmehom na ustih vedno sva zaspala

nikoli solza iz očesa ni potekla

ker iskre v najinih očeh žarele so

in vedno bo tako

 sva rekla

Pa morja so globoka vzvalovala

in nama grenko sled v srcih zapustila

se pridružil nama je nekdo

ki s svojo jezo in sovraštvom

je storil

 da še jokalo je nebo

Takrat je pridrvela tvoja vsa dobrota

ko govoril si

 da  to je zmota

ko brisal solze si iz moj'ga lica

cvetoče rože mi poklanjati začel

da srečna bi bila kot ptica

Vse hudo tudi tebe je ganilo

in jokal si

 pa ni se še zdanilo

takrat sem te privila k sebi

o soncu

 zvezdah

 sem ti govorila

da srečo najino pozabil ne bi

Podala sva si roki najini drhteči

da bolečina ne bi mogla najina srca doseči

in v novi svet sva z radostjo stopila

pozdravljala oblake bele

čeprav za vedno sva se izgubila

Izgubila sva se tisti dan

ko si naju od sebe odrinil stran

ko nisi več želel naju poznati

takrat nisva vedela

ne kod ne kam

in vse solze

ki lile so iz očesa najinega

dragi

bile so vse zaman

Milena