prislonjeni na steno
s koleni na tleh
čakamo na vmesnost
na belo točko v črnini
z zasukom glave
iščoč drug drugega
razgaljamo krhkost
v ujetništvu osame
navidezna vedrost
v premiku k bližini
nas kruši v dvom
ki gradi jezove
gib je začet
iz niti tkanine
in končan z nihanjem
v presledku korakov
morda se najdemo
z nehoteno kretnjo
ležeči na hrbtu
v medli svetlobi
Koliko različnih obzorji je skritih znotraj zunanjosti, če ponotranjimo vse, kar se nas dotakne? In kaj vse se nas dotakne v samoti? Prav gotovo se nikoli ne odkrhnemo, da bi pozabili na hrepenenje ... Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!