zvok klavirja zmrazi
stisne čeljusti
zabije v zemljo
med zvite korenine
ki ovijejo
in izstisnejo strahove
izbrizga se
ogabna
črno zelena brozga
(kot tekočina v cistah)
zagrizeš v okus brez sladkobe
v neizbežnost
(košček po košček
polagoma spraviš po grlu)
postaja gotovost
začenja pomirjati
kot radoživo oglašanje
sinice
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!