Veter raznese misli.
Neslišno vzklijem v bele cvetove s tremi prašniki,
ki se počasi razpirajo v nežno rumene glavice.

Prihajajoča plima je glasna,
požira ostre kamne
in umiva korenine visokemu drevesu.
V šumenju so neoprijemljive
daljave in globine.
Pljuskajo vame
in razvežejo boke.

Nosi me na pozabljenih čolnih,
ki sem jih prezgodaj zasidrala.
Lovim sunke.
Jemljejo dih,
valovi premetavajo,
sol razjeda kožo negotovosti.
Za horizontom najdem pozabljene dihe
in radost vzhaja iz prsi.

Počasi ...
kot jutranja zora.

nada pecavar